DAN 11 - VČASIH JE BOLJE SAMO OPAZOVATI

No, pa se spet nekaj premika pri izdelavi avtodoma. 
Največji problem pri vsem tem delu predstavlja priprava na delo. Najprej je potrebno pripraviti prostor, pa orodje, pa v glavi preštudirati vse možne variante: uspešne in neuspešne. 
Ko se vse to zgodi, pa moraš ponavadi po otroka na trening. 
In potem vse od začetka. 
Da ne govorim, da so vmes bili: srečanje v Novem mestu, osemnajstka hčere in še velikonočni prazniki. 
Ampak nekaj se je premaknilo. 
Tako imava v usnje preoblečeno stranico in tapeciran steber in kar je najbolj pomembno...stransko šipo.
Tokrat si ne morem lastit nobenih zaslug, ker je vse Gorazdovo delo. Jaz sem opazovala iz varne (višinske razdalje). Včasih je bolje samo opazovati. Sploh pri takem opravilu, kjer gre lahko hitro kaj narobe.  
Potekalo pa je takole:
Najprej je z žago izrezal pločevino in naredil odprtino za šipo. Potem je vse premazal z zaščitnim premazom proti rjavenju. Nato je prilepil gumo. Potem pa so mu pomagali pri Avto Zorko in do konca prilepili šipo. 
Tako sedaj vse skupaj izgleda. 
Šipo bova montirala tudi na drugo stran kombija, da bo čimveč svetlobe, pa še bolj pregledno in varno je za vožnjo. 
Zdaj, ko sem videla kako to gre, bom pa naslednjič zagotovo pomagala!

 

 

 

 

 

DOLENJC, ČOKOLADA IN RDEČA PETKA

Sploh ne vem, kdaj čas tako pobegne. En, dva, tri je vikend mimo in v ponedeljek vedno ugotovim, čez vikend nisva nič dodelala kombija.

Ampak vedno imava dober izgovor.

Prejšnji vikend sva šla na prvo srečanje VW kombijev – avtodomov.

Zgodaj zjutraj naju iz postelje vrže sonček, čeprav še dan ali dva prej
lilo kot iz škafa. Ker je sonce, greta seveda Ponyja zraven, kaj pa drugega.
Ampak veselje ne traja dolgo. Bolj se bližava notranjosti naše dežele, temnejši so oblaki.
Vsaj dežuje še ne, zato mirno sedim in dremam.

Zbor imamo že ob 8,30. Jutranje vstajanje mi tokrat ni bilo ravno po godu. Do Novega mesta potrebujeva skoraj dve uri in ker sva pozno štartala je odpade kavica na poti.

Tako potujeva v tišini, monotono po avtocesti.

Malo pred Novim mestom zagledam pred seboj rdeč kombi, na katerem mi je nekaj znanega. Bliže ko sva, bolj se mi dozdeva, da vidim .... pikapolonice.😉

Prehitiva ga in iz avta nama mahata dva vesela obraza.

»Glej,« rečem veselo Gorazdu. »Onadva tudi greta na srečanje.«

In res se vsi srečamo Pri Dolenjcu, novo zgrajenem hotelu ob avtocesti.

Navdušita me razgled in okolica, še bolj pa ambient in ponudba.

Ko se vsi spoznamo in spijemo kavo, (končno), malo oživim in pripravljena sem na VW dogodivščino.

Naštejem nas okrog 40. Vseh vrst nas je, tudi s hrošči in pick-upi. In gremo lepo v vrsti na pot. Proti Dolenjskim toplicam.

Najprej imamo po programu obisk destilarne in čokoladnice Berryshka. 

Lastnik nas popelje na ogled proizvodnje brinovega eteričnega olja (tega pridelajo največ) in seveda v čokoladnico, kjer nastaja sladka čokolada različnih okusov.

Ampak, najbolj me navduši degustacija. Najprej postrežejo ribezov liker v čokoladnih kozarčkih, nato poskusimo njihovo čokolado in nazadnje brinovo žganje v zmrznjenih kamnitih kozarcih.

Ambient, prezentacija in okolica me spet navdušita.

Čokolada in alkohol dvigneta apetit in vsi prinesemo na plano dobrote iz svojih kombijev. Zložimo jih na pick-upa in si naredimo malico kar pred čokoladnico.

S polnimi želodci je vse lepše in nikamor se nam ne mudi. A ker nas čas malo priganja, gremo spet na pot. Tokrat v sam center Novega mesta, kjer imamo voden ogled mesta zgrajenega na sedmih gričih (baje tako kot Rim).

Vodička Darja nam zgodovino mesta poda na zanimiv, tudi zabaven način.

Ogledamo si cerkev, muzej, hišo Božidarja Jakca in Štukljev spomenik.

Ko pametno pripomnim, da je Leon Štukelj naš, me prijazno v smehu opomni:

»Ja, je vaš, ampak prej je bil naš« In pokaže na hišo, kjer je živel kot otrok.

Sprehodimo se še do knjižnice in ker nam ostane še malo časa, tudi na kavico.

Potem pa jo mahnemo do muzeja IMV.

Za tiste mlajše, ki ne veste kaj je IMV, naj razložim, da je to bila tovarna, ki je izdelala prvo prikolico Adria. Te pa poznate, kaj ne?

No, naslednice te tovarne so danes Adria Mobil, Revoz in TPV.

In tu najdem razstavljeno čisto novo Renault 5-ko. Tako, kot jo imam doma, samo da je moja sive barve in ima malo več kilometrov.

Gorazd pa se raje slika pri kombiju. Le zakaj? 😉😛

Na koncu se vsi skupaj ponovno odpeljemo Dolenjca, kjer nas čaka večerja.

Vsi se strinjamo, da je srečanje bilo zelo poučno in zanimivo. In ker vedno izberejo novo lokacijo za srečanje, je za leto 2020 izbrana Štajerska. 

Pozno se vrneva domov, prijetno utrujena.

Tako, zdaj veste, zakaj kombi še ni dokončan.

 

 

 
 
 

 

 

 

 

 

 

SESTAVLJANJE NOSILCA ZA KOLO NI ZA TELEBANE

V soboto pri nas doma potekajo delovne akcije. In tudi tokrat je bilo tako. 

Midve, punci, sva poskrbele za čistočo znotraj doma, fanta pa sta urejala okolico. 

In ker sva midve končale prej, sem se lotila sestavljanja nosilca za kolo. 

“Mala malca” rečem Gorazdu in zaviham rokave. 

Že kot majhna deklica sem rada sestavljala stvari, začenši z Lego kockami. Kasneje pohištvo iz Ikee in še kaj. 

Sestavljanje je vedno bilo moje delo, ob pomoči drugih, seveda. 

Zato se nosilca za kolo lotim čisto sama. 

Odpakiram vse. Zložim vijake, matice, podložke, vse na svoj kupček. Pripravim ključe, izvijač. Kladivo???

Navodila nikoli niso napisana za telebane, pač pa velike mojstre. 

In če sem bila malo prej veliki mojster, sem sedaj čisto navaden teleban. 

Iščem dva vijaka, ki sta napisana na seznamu in ju ne vidim. 

Gledam, štejem, vse štima. Kaj mi potem ne štima???

Uberem svojo tehniko. Sestavim, kar znam in videla bom kaj ostane. 

In začnem. Delo teče super, zbrano. Pri držanju okvirja prosim Brino za pomoč. Drži palice in jaz vijačim. 

Super mi gre. Vesela sem, ko vidim okvir zmontiran v nulo. Še matice dam na pravo stran.

“Samo še obroč privijačim in bo” se veselim. 

Ampak, ko želim zmontirati obroč na okvir, ne gre. Zato, ker sva z Brino obrnile nosilne palice narobe. Pravzaprav sem jih jaz obrnila narobe! ☹️

Nič drugega mi ne preostane, kot da vse “odšraufam” in sestavim na novo. 

“Mogoče pa le nisem tako dobra sestavljalka” razočarano pomislim in tiho nadaljujem delo. 

Na koncu mi rata vse naredit prav. In ponosno kažem svoj izdelek. 

Z Gorazdom ga zmontirava še na kombi in pripravljena sva na popotovanje‍♀️ 

#rogbikes #ponybike #lovemybike #ladybird #sundaytrip #springtime