PISAT JE LAŽJE KOT "ŠTIHAT"

Ja, saj vem, vsi se že sprašujete, kaj je s projektom avtodom.

No, zadeva je taka: 
Ker je moj Gorazd strašno “picajzlast” glede avtov (upam, da ne bere mojega bloga, ker bo hud za to ), se je odločil, da avto mora na generalni pregled. Konec koncev ima že blizu 200.000 prevoženih kilometrov in nekateri deli več niso varni.

Se strinjam glede varnosti. Da pa je treba razstavit celi avto?????Moje mnenje seveda ni štelo. Avto je vseeno šel na temeljit pregled.In če ni avta, ni avtodoma. Logično.

Tako sem preteklih deset dni štihala, kopala, grabljala vrt, da so mi skoraj odpadle roke. Gorazd pa je kopal in zidal roštilj. Ker Brodnjaki pač ne moremo it pred televizor in malo počivat, tako kot vsi normalni ljudje.Neeee, ker če mi nimamo dela, si ga pa naredimo.

No, ko sva en dan pred prevzemom avta šla v kontrolo, pa me je skoraj kap.Avto je bil... eh, kaj govorim... avta sploh ni bilo. Samo neko škatlasto ogrodje na "klocnih", z razstavljeno mašino.Pomislim, če bo ta sestavil vse nazaj tako kot je treba, vsaka mu čast. Raje gledam stran in upam, da naslednji dan ne bova ob prevzemu doživela šoka.Mojster mehanik pa........Ščisti vsako matico, obrne vsak šraufek, pregleda vsako cev, zamenja vse, kar se zamenjat da.

Naslednji dan prideva po avto in na daleč se nama smeji.“Avto teče ko urica. Zdaj pa lahko greta, kam že? Kopenhagen? Naslednjih 200 jurjev mata mir. Samo na olje in filtre pazita.”“Jeeeej,” pomislim in si že predstavljam, kako drviva po ravnih nemških cestah, na sam sever Evrope.Jutri pa nadaljujeva dalje z obnovo. Veeeeliiikooo dela še nama je ostalo.Sproti vse objavim in podrobno opišem.
Pisat je veliko lažje, kot štihat.


 

DAN 9 IN 10 - ŽENSKE SMO Z VENERE, MOŠKI SO Z MARSA - tudi pri projektu “avtodom”😱😳

Včasih se mi zdi, da delava in delava, pa ni nič za videt. Skrijeva se v garažo, načrtujeva, sestavljava. Porabiva ure in ure za razmišljanje, na koncu pa se ne vidi nič.

Vedno bolj ugotavljam, da pripravljalna dela vzamejo največ časa. Ko ti je jasno, kaj in kako boš naredil, narediš hitro.

Ampak...zataknilo se je pri podu. 

Kakšno izolacijo izbrati? Koliko višine? Kaj položiti nad izolacijo? Kako lepiti? S čim lepiti? Kam gre deska? Kaj gre na desko? In tako naprej.

Karkoli bi naredil, je v bistvu prav.... in vse je narobe.

Na koncu debate izbereva svoj način. Pogledam Gorazda in pametno razložim:

“To zalepi na ono, pa čez daj ono, pa zalepi z onim, pa čez položi ono in pol vse skupaj stisni”

In Gorazd se razjezi.

“Kaj ono na ono in z onim, pa stisni?” Nimam pojma o čem govoriš. Poimenuj z besedami. Vsaka stvar ima svoje ime. Nič te ne razumem!”

Pa sva bila tam. Vsak na svojem nivoju izražanja.Kdo je že rekel, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere? Ni se zmotil.

“Veš kaj, zdaj pa grem! Delaj sam. Jaz grem na furo.”

In sem šla.

Tako, zdaj vidite, da pri izdelavi avtodoma ni vse samo lepo. Včasih je nemogoče. Ampak na koncu je važen cilj. In najin cilj je peljati se kam, ko bo vse nared in uživati. Se takrat smejati vsem dogodivščinam, ki so se pripetile ob izdelavi avtodoma, lepim in manj lepim.

Ko sem se čez tri ure vrnila nazaj, me je čakal v nulo porihtan pod kombija.

“Veš, najprej sem do konca nalepil xps plošče med rebra na tleh kombija. Potem sem čez s silikonom nalepil gumo. Nanjo sem položil vezano ploščo, ki sem jo prej prelepil z vynil podom. Na koncu sem vse učvrstil s podporniki." "Tako zdaj zgleda.” mi ponosno pokaže.

Pa ja, če sem to mislila. “To zalepi na ono, pa čez daj ono, pa zalepi z onim, pa čez položi ono in pol vse skupaj stisni”

Na koncu me je le razumel in naredil tako kot je treba.

Jaz pa sem tudi zvozila moj MojPonykrog.

In vse je bilo spet v najlepšem redu.

 

 

 

 

 

DAN 8 - TUDI KILOGRAMI SO POMEMBNI

Tako, dilema je z novim dnem izginila. Šibamo s polno paro naprej. 

Če slučajno opazite, da si dnevi sledijo po zaporedju, datumi pa ne, je to zato, ker opisujem le dneve, ko res kaj počneva. 

Skupen čas, ko bo avtodom dokončan bom objavila na koncu. 

Torej, dileme več ni. Delo se nadaljuje.

Včeraj je Gorazdu uspelo zlepiti dno (desko) kombija. Sama nisem bila kaj prida od pomoči. Potreboval me je samo enkrat. Pravzaprav,  je potreboval moje kile.😜

Ja, prav ste prebrali. Kile (kilograme). 

Namreč, desko je bilo na enem mestu potrebno obtežiti. In uganite, kdo je bil najbolj primeren za to?

Jaz, seveda.😂 Poleg nekaj ostankov granita.

Prav pridno sem stala na deski, dokler lepilo ni prijelo. NIč se nisem pritoževala. Brskala sem po telefonu in spotoma naredila še kakšno slikico. Gorazd ni nič komentiral. Podarjeni pomoči se pa res ne gleda v zobe. 

Da ne boste mislili, da zmeraj samo stojim zraven in gledam. Res je, da Gorazd opravi večino fizičnega dela. Včasih pa mu ženska pamet še kako prav pride. 😉

Recimo, ko česa ne najde, se jaz vedno spomnim, kje je to pozabil.  Ali pa ko računa centimetre, jaz hitreje izračunam. Včasih tudi narobe in potem morava znova kaj izdelati. Izračunam pa!  

Sem pa staknila tudi  nekaj poškodb. 😲 Npr. zaskalila sem se, pa pičila na žeblju in vrezala z "olfa" nožem. 

To je vse dokaz, da moja prisotnost ni samo statična. 

Zato bova danes s skupnimi močmi nadaljevala delo. Čaka naju dokončanje poda in čez vikend montaža stranskega okna. Malo me je kar strah. MONTAŽA OKNA!

Kar poglejte si, kako se to dela. 

Če uspe, vam javim. 

Če ne.... javim takrat, ko bo uspelo.😃